Bruh.

Nič hudega sluteč poslušam predavanje o kvantni mehaniki s Stanforda, ki je pravzaprav super, ker je namenjeno starejšim in predavatelj lepo počasi razlaga poanto malo manj kot dve uri. Približno po pol ure ropot v stanovanju. Vsi trije cimri so oblečeni samo v pižama-hlače (Jack ma najboljše, ker so neki losi gor; Keith ma nek brezvezni modri karirasti škotski vzorec), dve sosedi sta poleg, mislim da tudi v pižamah in vsake tolko si rečejo goodnight. Izkoristim priložnost in si skrtačkam zobe, medtem Chris (tretji cimer, nisem videl vzorca), pobruha najprej posteljo, malce pošprica okno, glavnino pa izbljuva nagnjen skozenj na dvorišče spodaj.

Za lažjo predstavo: smo v prvem nadstropju, Chrisevo okno je desno od mojega, spodaj pod njegovim ima nekdo parkirano kolo, še dobro da dežuje. Chris moli glavo skozi okno in pljuva ostanke čipijev (fish & chips, ali chippies, če sem prav razumel), jaz molim glavo skozi okno in ga gledam.

Danes sem bil na predavanju Lingvistika 1A, profesor je demonstriral nosnike, ki jih tvoriš, če prekineš povezavo med nosno in ustno votlino s tem, da pritisneš velum ob zadnjo steno žrela. Isti gib narediš, ko bruhaš, da bruhec ne gre skozi nos, ker to fejst peče in je sploh gravž. Razen če si preveč pijan.

Ni mu uspelo ugotoviti, če je Chris pritisnil velum ob zadnjo steno žrela. :(

 

Predlagal sem lavor in smo mu ga ponudili, mislim da zdaj že spi; onadva se pogovarjata naprej na hodniku. Meni še vedno ni nič jasno o kvantni mehaniki, razumem pa eksperiment z dvema režama.

Fajn je, ker je Keith Škot, onadva pa Angleža in se nehote prilagajam naglasom.

Fajn je tudi, da je pobruhal samo posteljo in ne tapisona, sploh pa ne tistega na hodniku, ki nima oken.

 V resnici se mi zdi čudno, da je bruhal šele zdaj. Prejšnji teden je potekalo namreč celotedensko brucovanje, takozvani Freshers' Week in od nekod imam predsodek, da britanska mladina rada pretirava.

Mimogrede, danes sem spoznal dve Bolgarki in njuno skupino Bolgarov, ki vsi skupaj pripadajo društvu Bolgarov univerze v Edinburghu, poleg tega jih je okrog 250 in vsi študirajo inženiring. Omenili sta, da Makedonci nočejo priznati, da je njihov jezik dialekt bolgarščine. Ena študira civilni inženiring, druga pa mehanični inženiring.

Naša ulica ponoči, z južne strani. Pet do deset minut naprej je univerza, dvajset minut v nasprotni smeri nazaj pa je tudi univerza, ampak njen naravoslovno-inženirski del. Vsi Bolgari hodijo tja poslušat predavanja in se pogovarjat po bolgarsko v skupinah po 10-15 posameznikov, kjer dva do trije vedno izstopajo približno tako kot pri črki Q izstopa repek in jih lahko zato ogovoriš.

Amortizerji

Ko bom naslednjič kupoval kolo v Edinburghu, moram misliti na amortizerje. Amortizerji so super, ker ublažijo tresljaje. Če se recimo s kolesom pelješ po stopnicah, navzdol, je vožnja veliko udobnejša, če imaš amortizerje.

Slika 1. Moje kolo v svojem naravnem okolju. Opazno je pomanjkanje amortizerjev tako na sprednjem kot zadnjem delu okvirja, poleg tega tudi sedež nima amortizerja. Napis "HIGHLAND" pomeni, da je kolo primerno za uporabo na Škotskem.

Amortizerji na primer ublažijo sunek, ko zapeljem na pločnik. Nekaj metrov pred pločnikom se začnem pripravljati, da bom rahlo sunil sprednji del kolesa (tisti del z amortizerji!) navzgor in ga dvignil, da me ne bo ruknilo. In sunem prehitro in tudi pristanem prehitro in me rukne. No, če bi imel amortizerje, bi me manj ruknilo. Mogoče ne bi suval sploh! Tudi amortizerjev zadaj bi bil vesel. In na sedežu.

Ulica, ki pelje stran od stanovanja v smeri univerze pa tudi v smeri stran, je tlakovana. Če za primerjavo izberem granitne (tonalitne) kocke, ki prekrivajo Trg svobode v Mariboru - te naj veljajo za majhne - so tlakovci na prej omenjeni ulici srednje velikosti. Ulici se reče Sciennes, mimogrede. Na poti v smeri univerze s srednje velikih tlakovcev najprej zapeljem na pločnik, potem na asfaltirano cesto, potem spet pločnik, nato betonske plošče (veliki tlakovci), pločnik, potka v parku (šoder), plošče, šoder, pločnik, srednji tlakovci, srednji tlakovci, srednji tlakovci*, veliki tlakovci*, stopnice in potem sestop.

Kar želim povedati je, da je veliko cest tlakovanih. Mogoče je zato kriva občina, ki to dopušča, mogoče so krivi turisti, ki zaradi tega hodijo v mesto, mogoče sem kriv jaz, ker izbiram bližnjice z manj prometa, kdo ve? Vsekakor je vožnja pretresljiva, kar s stališča blagodejnih učinkov stimulacije krovnih tkiv niti ni tako slabo, vendar zdaj razumem, zakaj so Britanci špuravi, ko izbirajo kolesa. Mogoče tudi razumem, zakaj tukaj očitno nihče ne krade koles. Vsaj takih brez amortizerjev ne.

* tukaj moram povedati, da imam na izbiro dve alternativi. Lahko se peljem po cesti, ki je tlakovana z zaobljenimi, srednje velikimi tlakovci, ali pa po pločniku, ki sestoji iz večjih, neenakomernih, ne zelo gladkih plošč s precejšnjimi razmiki, ki pa vseeno omogočajo manj rukasto vožnjo. Možnosti z zvezdico sta torej izbirni! Poleg tega je pot mogoče prirejena za boljši učinek na bralca. Mogoče se ne vozim ves čas po nekem blesavem makadamu**, je pa res ogromno tlakovcev. In ulice so zato še bolj ljubke!

** mimogrede, makadam se imenuje po škotskem grofu McAdamu iz 18. stoletja, ki si ga ni izmislil, pač pa je financiral anonimneža, ki si ga je.