Cimri

Sem slučajno do zdaj dajal vtis, kot da imam o cimrih povedati samo jamranje? O tem, kako sušijo oprano perilo na tleh v kuhinji, ki ni oprana? In o slanini, po kateri ima perilo potem vonj?

Naj popravim vtis: moji cimri niso samo imbecili, so tudi carji.

"Ziher bo Jack ful vesel tega"

Jack igra saksofon. Poleg bathščine (angleščina, če si doma iz Batha, ki je blizu Bristola) govori tudi špansko. On ima zvočnike v našem stanovanju.

Chris igra rugby.

Ima vsaj dve preobleki za čage, za katere se preoblečeš v nekaj smešnega. Tuniko z zlatim pasom za klasične čage (približno tako, kot se oblačijo na Prvi gimnaziji; jaz ne vem o tem nič, ker sem z Druge) in gangstersko preobleko, katere sestavni del je plastična brzostrelka. Vem, da je brzostrelka, ker ima nek gumb, na katerega stisneš in potem strelja, brzo, ratatata. Ko se vračam s faksa, parkiram kolo na dvorišču in če ima Chris slučajno odprto okno, se vsake toliko sliši, kako se igra z brzostrelko. Ratata.

Keith igra golf. Ampak je Škot, zato mu oprostim.
Vsake toliko skuha curry, ki ni niti dvakrat enak (čeprav vedno diši po kislem).

Straniščno branje. Dobesedno, metaforično?

Včeraj je naš študentski dom/soseska v nekem pubu v mestu organiziral zabavo za Halloween. Moji cimri so se oblekli v sendvič. Jaz sem se oblekel v pižamo, v posteljo, v smrkanje in v glavobol. Mimogrede- dobili so glavno nagrado za najboljšo masko, gajbo pira. Priznajo, da ni bila originalna ideja, ampak so jo skinili z interneta. Menda jim je nek dinozaver, ki se je precej potrudil za svojo masko, to zameril. Jaz vseeno mislim, da so carski sendvič.

Začuda danes nihče ni šel ven, poleg tega so vsi ukradli mojo idejo za masko.

Britanski humor

Lahko kdo ugane, s čim se ukvarja podjetje HANDICABS?

Kako se zmagovalec županskih volitev pokloni protikandidatu in njegovim sosedom.

Word of the week...

No, pravzaprav to ni beseda tega tedna, ampak prvega tedna, tedna brucov, Freshers' Week.

Čarobna beseda, ki bi mi, če bi se je spomnil že takrat, prihranila mnogo gorja, slabe vesti in sramotnega gledanja v tla ali v nek flek na steni.

Beseda je... likewise.

Čisto vsak normalen človek ti, ko se predstavita, reče: nice to meet you. In kaj takrat odvrneš? Jasno, tudi jaz mislim enako - likewise. Seveda nimaš časa izdavit celega nice to meet you, too, ker sogovornik že izroča sebe na pladnju nekomu drugemu. Ti si še zaposlen s koordinacijo rokovanja, nimaš kapacitete, da bi hkrati obdelal nice to meet you, preveril, če se tudi tebi zdi tako in potem še oblikoval nek smiseln stavek, s katerim bi taisto še sporočil. S tem si zamudil kratek časovni okvir, v katerem si imel priložnost zagotovit sočloveku, da si normalen, ne pa nek psihopat, ki se ponoči prikrade v tvojo sobo, oblečen v plišastega dinozavra in slabo recitira Jane Austen in ne zna niti potrditi, da je tudi njemu fajn, da sta se spoznala.

Zdaj vem, zakaj se ponavadi, ko grem h kakim sosedam, pogovarjajo približno o takih stvareh:

        PRVA SOSEDA: "včeraj sem pozabila zaklenit sobo, zvečer, preden sem šla spat"

        DRUGA SOSEDA: "o bed"

Ljudje, ki se nočejo pogovarjati s teboj, zgledajo približno takole.

Seveda se besede nisem spomnil med brucovanjem. Spomnil sem se je včeraj, v kuhinji, med gledanjem skozi okno. Sploh ne vem, kaj sem gledal. Takrat sem se spomnil in se mi je zazdelo, da bi moral obstajat nek priročnik, ki bi ga dobil v branje, preden bi se začel družiti z ljudmi in na prvi strani bi z velikimi črkami pisalo "likewise". Poleg nasvetov, kot je npr. da ni pametno govoriti ljudem o tem, kako se rad oblačiš v dinozavra, ker se potem začnejo pogovarjat z drugimi ljudmi.

To je to. To je manjkalo v mojem življenju. 

 Pismo, likewise, kaj nisi bil na brucovanju?

Kulinarični kiks

Stereotip: britanska kuhinja je približno taka kot močno preveč dušeno zelje: nikakva. Dušeno zelje je tudi najbolj tipična hrana, ki bi jim jo prisodil, čeprav moji cimri temu kljubujejo. Kadar ravno ne zažigajo (ali utapljajo) slanine in kuhajo curryja, pogrevajo pogrej&pojej makaronov in puščajo naokoli ogrizke toastov. V resnici kar večino časa pogrevajo ameriške štručke z luknjo (bagel) in kuhajo curry. Lucy je rekla, da se jih stereotip drži verjetno iz dveh razlogov. Prvi razlog je multikulti okolje, v katerem živijo. Vsepovsod so indijske, italijanske, libanonske, grške, armenske, kitajske, korejske, japonske, vietnamske restavracije, zato se domorodski kuharski značaj njim nasproti postavi s tako imenovano mastno žlico (greasy spoon), kjer strežejo angleški zajtrk ves dan (in mu potem pač ne rečejo zajtrk). In zažgana jajca na oko in ocvrt krompir.

Moj približek: Lidlova jalfrezi omaka, mikrovzvalovljen krompir in popečena zelenjava. Dober tek?

Jaz mislim, da stereotip obstaja, ker dodajo najbolj navadni konzervi graha (ki jo, ko se ozrem nazaj na nakup, globoko obžalujem) ekstrakt mete. Zakaj dodajo gravžast okus po metinem eteričnem olju kupu povsem okusnega graha? Zato, da se okusa ne da izprati, da ima vsak grižljaj okus po britaniji, po križa-kraž zastavi in verjetno po kraljičinem zadahu. Bljak. Najbližje temu je verjetno pregovor, ki izvira iz viktorijanskega gledanja na spolnost: zapri oči in misli na domovino.

In ko sem že pri ocvrtem krompirju- tu so norci. Vsak dan gledam soštudente, ko za malico grickajo čips. Soljen čips. Noben nikoli ničesar ne pije. In vseeno vsi jedo čips. Za zajtrk jem ovsene kosmiče z mlekom, in moram it po prvem predavanju na stranišče pit vodo, da ohranim obliko telesa in dostojanstvo, potem pa na hodniku srečam nekega nadobudneža, ki se baše s čipsom. V popolni lahko slišiš, kako zrnca soli vpijajo zadnje hlape vlage v njegovih ustih. Verjetno bi z dovolj ostrim objektivom lahko fotografiral njegove razpokane ustnice. Rumene, slane koščke med zobmi. Zelenkast madež mete.

 

Drugi razlog za stereotip pa je bojda to, da veliko ljudi sploh ne kuha- ne znajo ali pa enostavno ne kuhajo, ker jim ni treba. Mikrovalovka (za Tesco makarone) in kuhalnik za vodo (za  Lidl instant nudle) in sadna solata iz Sainsburyja in pičančja solata iz Waitrose. Ko prelomim jabolko na pol, me čudno pogledajo, prvič vidijo kaj takega. Vzhodnoevropejec, ki lomi jabolka, svašta.

Eden od kiksov, ki bi se mu srčno rad podvrgel, je ocvrt Mars. Baje je to Glasgowška iznajdba [bister bralec se bo naučil nekaj novega: Weegee, oziroma Glasgowčan], ki pa se menda dobi tudi v izbranih pubih tukaj. S cimri smo že debatirali, kdaj bi šli poskusit, ker je za enega to preveč nevaren obrok. Srčni napad oblit s čokolado, je veljala pripomba.

Masaža

Ravnokar sem prišel nazaj s prve ure tečaja masaže. Prve štiri ure in pol. Masirali smo se v parih. Moj partner je bil Stewart, ki je vsaj dva- do trikrat starejši od mene. Prijeten poba. Delali smo samo en gib, imenovan effleurage.

Čigava noga... na neki zabavi. Nagravžen čevelj, žal.

Če naslonim roko na tipkovnico, se mi začne zapestje tresti. Isto, če iztegnem prste. Ali pa če poskušam kaj prijeti. Tečaj masaže je super, sploh ko si ti na vrsti, da ležiš. Inštruktor, Zeb, mi je na koncu pojasnil, da je popolnoma normalno, da imam izmučene prste in roke, ker sem šibek. Poleg tega moram zdaj za domačo nalogo zmasirati še dva. S ponavljanjem istega giba. Še dobro, da je ta najblagodejnejši od vseh!

Britanci so nam v mnogih vidikih skoraj enaki: prav tako kot mi gredo ponoči v park, se obešajo* na igrala, se gugajo in govorijo z ameriškim naglasom.

* mislim, da je na Škotskem relativna pogostnost samomorov nižja kot pri nas, imajo pa zato bojda največje število najstniških nosečnosti. Fajn!

Aklimatizacija

Danes je mogoče najpomembnejši dan v zadnjih treh tednih. Zgodilo se je troje:

1. Temperaturna aklimatizacija. Ves dan sem imel odprto okno. Priprto okno, ki je izravnalo notranjo in zunanjo temperature na nek udobni škotski čez-dan-nivo. In to je to. Pozabil sem na odprto okno, ko sem zjutraj zapustil sobo in se nisem spomnil nanj, ko sem prišel popoldne nazaj. Zdaj je v sobi prijetno toplo, Mogoče celo že malo pogrešam en rahel dežek. Najraje bi v kratki majici šel šetat po ulici imenovani Nicolson Street, ker tam skoraj vedno šetajo neki norci (domačini) v kratkih majicah. Verjetno tudi pozimi- o tem bom še pisal.

2. Prvič sem zaspal med branjem v knjižnici. Preveč je tiho, preveč udobno.

3. Ugotovil sem, da sem (spet) bruc. Poleg vaj in predavanj obstaja tukaj še ena oblika učenja, ki se ji reče tutorial. To pomeni, da poleg profesorja tutorja (nekateri so tudi recimo doktorski študentje, nekateri so tudi zanič, npr.) sedi recimo 10 študentov, ki diskutirajo o neki vnaprej določeni temi. Vse skupaj izpade zelo akademsko in pametno. Dejstvo je, da na predavanjih vedno dobimo nekaj poglavij, ki naj bi jih prebrali doma, da bomo o njih diskutirali na tutorialih. Nekaj dni pred samim tutorialom nam pošljejo tudi spisek vprašanj, na katera bomo odgovarjali. Danes, na tutorialu, tutorka najprej vpraša, če je kdo prebral članke in poglavja. Roko dvigneva Maria in jaz.

Mislim, da od bruca nihče ne pričakuje kaj dosti. (Verjetno to velja tudi za Bruca pri EPFu)

Približno tole vidim, če, kadar grem zjutraj v šolo skozi park, pogledam na desno.. Škoda je, da je tudi ob sončnih dneh trava vedno malo vlažna.