Kulinarični kiks

Stereotip: britanska kuhinja je približno taka kot močno preveč dušeno zelje: nikakva. Dušeno zelje je tudi najbolj tipična hrana, ki bi jim jo prisodil, čeprav moji cimri temu kljubujejo. Kadar ravno ne zažigajo (ali utapljajo) slanine in kuhajo curryja, pogrevajo pogrej&pojej makaronov in puščajo naokoli ogrizke toastov. V resnici kar večino časa pogrevajo ameriške štručke z luknjo (bagel) in kuhajo curry. Lucy je rekla, da se jih stereotip drži verjetno iz dveh razlogov. Prvi razlog je multikulti okolje, v katerem živijo. Vsepovsod so indijske, italijanske, libanonske, grške, armenske, kitajske, korejske, japonske, vietnamske restavracije, zato se domorodski kuharski značaj njim nasproti postavi s tako imenovano mastno žlico (greasy spoon), kjer strežejo angleški zajtrk ves dan (in mu potem pač ne rečejo zajtrk). In zažgana jajca na oko in ocvrt krompir.

Moj približek: Lidlova jalfrezi omaka, mikrovzvalovljen krompir in popečena zelenjava. Dober tek?

Jaz mislim, da stereotip obstaja, ker dodajo najbolj navadni konzervi graha (ki jo, ko se ozrem nazaj na nakup, globoko obžalujem) ekstrakt mete. Zakaj dodajo gravžast okus po metinem eteričnem olju kupu povsem okusnega graha? Zato, da se okusa ne da izprati, da ima vsak grižljaj okus po britaniji, po križa-kraž zastavi in verjetno po kraljičinem zadahu. Bljak. Najbližje temu je verjetno pregovor, ki izvira iz viktorijanskega gledanja na spolnost: zapri oči in misli na domovino.

In ko sem že pri ocvrtem krompirju- tu so norci. Vsak dan gledam soštudente, ko za malico grickajo čips. Soljen čips. Noben nikoli ničesar ne pije. In vseeno vsi jedo čips. Za zajtrk jem ovsene kosmiče z mlekom, in moram it po prvem predavanju na stranišče pit vodo, da ohranim obliko telesa in dostojanstvo, potem pa na hodniku srečam nekega nadobudneža, ki se baše s čipsom. V popolni lahko slišiš, kako zrnca soli vpijajo zadnje hlape vlage v njegovih ustih. Verjetno bi z dovolj ostrim objektivom lahko fotografiral njegove razpokane ustnice. Rumene, slane koščke med zobmi. Zelenkast madež mete.

 

Drugi razlog za stereotip pa je bojda to, da veliko ljudi sploh ne kuha- ne znajo ali pa enostavno ne kuhajo, ker jim ni treba. Mikrovalovka (za Tesco makarone) in kuhalnik za vodo (za  Lidl instant nudle) in sadna solata iz Sainsburyja in pičančja solata iz Waitrose. Ko prelomim jabolko na pol, me čudno pogledajo, prvič vidijo kaj takega. Vzhodnoevropejec, ki lomi jabolka, svašta.

Eden od kiksov, ki bi se mu srčno rad podvrgel, je ocvrt Mars. Baje je to Glasgowška iznajdba [bister bralec se bo naučil nekaj novega: Weegee, oziroma Glasgowčan], ki pa se menda dobi tudi v izbranih pubih tukaj. S cimri smo že debatirali, kdaj bi šli poskusit, ker je za enega to preveč nevaren obrok. Srčni napad oblit s čokolado, je veljala pripomba.