Feliks v čudnih sanjah

Sanjal sem, da je Feliks (hišni maček, za neuke bralce)  razdeljen na tri enake, manjše mucke. Nekako tako, kot da bi bil spet mladič, oziroma trije mladiči. Ne spomnim se dobro, ali je tudi po obliki bil mladič, ali samo manjša trikratna verzija samega sebe, kakorkoli že, bil je v treh popolnoma vsak-zase funkcionirajočih kosih in to se mi je zdelo popolnoma normalno in mojim v sanjah sobivajočim tudi.

Sedel sem pri oknu, ki je segalo do tal in se igral z vsaj dvema od Feliksov, naslonjen na steno ob robu okna. Eden od muckov se je iz nekega razloga pomanjšal v velikostni razred bolhe ali še manjše in začel begat po stanovanju. Imel sem občutek, da je neka hudobna sila, ki ga je tako spremenila, ubog muc pa se je ob tem prestrašil in se hitel kam skriti pred svojo majhnostjo. Kamorkoli je zbežal, je bil tam še zmeraj majcen in je zato ves čas samo bežal.

Že tako mu je bilo težko slediti, poleg tega se spomnim, da me je nekaj ves čas motilo in mamilo mojo pozornost. Mikroskopski maček je zbežal na površino okna, kjer se mi je zdelo, da bi ga lahko nekako ujel in potem tudi spravil v normalno stanje [a ni zanimivo, da se mi je zdelo v sanjah normalno, da so trije Feliksi in da so manjši]. Ampak groza - okno je umazano in po stekleni površini gomazi poleg tretjine Feliksa še milijon mrčesa. Bljak! Žužki, nematode, ploski črvi, neke stvari, ki se jih spomnim iz biologije, z vrtačnimi organi. Kotačnimi organi! Lezli so naokoli po steklu - prej jih nisem opazil, ker okna nisem gledal od blizu; s pogledom sem samo prebadal površino, nisem ga tudi ustavil na njej in ne preučil drobnih pikic umazanije, ki je bila mrčes.

Mrčes približno oblike vaze, z golim očesom nerazločljivi od mačka podobne velikosti.

Še vedno me je nekaj motilo in močno potrebno se mi je zdelo, da poleg sledenja hitremu gibanju minimucka tudi s palcem zmečkam posamezne gomazeče pike, sploh kadar sem opazil kotačni organ. Fuj. V mislih sta se borila cilja - najti Feliksa, da ga rešim in mendrati svinjarijo, da bo okno čisto. Kljub nujnosti prvega me je drugo močno prevzelo, nekako sem totalno zapostavil dejstvo, da imajo ti organizmi na stekleni ploščadi organiziran čisto kul ekosistem in da vse skupaj zelo dobro funkcionira in da je na površini okna takšna živa harmonija; čisto me je prevzela domačnost in čistoča: tukaj bivam jaz in ne drugi organizmi, DOM je čist in tak mora ostati in zato sem špljac, špljac, špljac pritiskal črvke in jih ubijal, samo da so špljac slišali samo oni pa tudi špricajočo kri (medcelično plazmo, limfno tekočino, prebavne sokove, karkoli že imajo gomazeči) so doživljali samo oni, ker sem jaz s prstom med drobne gube na koži ujel mrčes in posmrtno izšpricano in je bila potem ena pikica na oknu manj in ena več na prstu. V vsem tem čiščenju-ubijanju sem popolnoma izgubil sled za tretjino mačka.

Zavedel sem se, da ga med to golaznijo ne bom našel in da lahko med iskanjem zbeži kamorkoli in da sem efektivno ostal brez tretjine mačka oziroma da sta ostala samo še dva in to me je užalostilo. Ne zelo, ker je namreč bil Feliks še vedno en, čeprav v treh, efektivno dveh kosih in tako pravzaprav ni bilo nič izgubljeno!; žalosten sem bil bolj zato, ker mi ga ni uspelo najti in ker sem bil nepozoren in me je zamotilo postransko.

~~~

V Edinburghu skoraj ni mačk. Vsaj ne uličnih, sosedovih in takih, ki te gledajo izpod parkiranega avtomobila ali pa se razbežijo, ker zakoračiš skoz nek sestanek.

Obstaja ena, ki meni nič tebi nič gre skozi gnečo v osrednjem trgu med univerzitetnimi poslopji in se tu in tam ustavi, ko jo kdo počehlja*.

Obstaja ena, ki živi v/pred študentskim domom z menzo (Pollock Halls) in jo vsi stanujoči poznajo in včasih gre h komu v sobo in jim zasede radiator in ima tudi svojo stran na facebooku. Moji cimri pravijo, da se vsi v tem študentskem domu delajo fine in da je dom posh Pollock. Meni se zdi, da to, da imaš za cimra mačko, mogoče odtehta:

 - zanič hrano

 - hrano, ki se ponavlja na dva tedna

 - hrano, ki je vedno ob istem času in je zato ne smeš zamudit

 - hrano, ki, če te zaposleni vidijo, da švercaš banano iz jedilnice, te dohitijo taisti zaposleni v teku in prisilijo, da banano vrneš ali zavržeš.

*počehljati se mi zdi strašno čudna beseda, nekako me zmrazi oziroma strese po hrbtu ob njej. Če si predstavljam občutek, kako je, ko te nekdo počehlja, je tako, kot da te nekdo počohlja in te ob tem zmrazi oziroma strese po hrbtu.