Med in mleko

Škotska je na nek način dežela blaginje. V veliko pogledih je drugačna - upam reči naprednejša? - od domačih mi hribovin: infrastrukturno, mišljenjsko, kulturno. Na univerzi trenutno poteka zbiranje pisem Miku Crockartu, MP (parlamentarnem poslancu), ki ga je univerza podprla, ker je za časa volitev obljubil, da bo nastopil proti zmanjšanju državnega financiranja visokega šolstva. Zdaj se noče izreči proti predlagani spremembi zakona, ki predlaga manjše financiranje in zato zbiramo pisma, v katerih ga spodbujamo, naj se drži svojega programa. Primerjaj to s programom nekaterih županskih kandidatov pri nas, ki ga ni. [opomba: primerjaj to še z dlako v jajcu, ki ga ni.]

Hkrati potekajo protesti proti isti predlagani spremembi, ker zmanjšuje finančno podporo javnim službam. Ljudje gredo v soboto na tržnico in mimogrede še protestirat. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker se trenutno pretvarjam, da pišem esej pri kognitivni znanosti, ampak pričakoval bi, da bo pri njihovem standardu več apatije med ljudmi kot pri nas.

Kakorkoli že, v resnici sem hotel pokazat praktični primer naprednosti Škotske: ljudje puščajo dragocenosti ležat vsepovsod naokrog-

Gumice, ki sem jih nabral po škotskih tleh.
V času brucovanja tudi 2 ali 3 v enem dnevu!
Med in mleko, prav zares.

Bogat bom

Vzorec krvi pri raziskavi vpliva nekega gena na neko lastnost kože, proti plačilu.

5 funtov za cca. 8mL krvi. En vbod, dve ampuli.

Najlažji zaslužek do zdaj! (Poleg tega spodbuja apetit.)

Cimri

Sem slučajno do zdaj dajal vtis, kot da imam o cimrih povedati samo jamranje? O tem, kako sušijo oprano perilo na tleh v kuhinji, ki ni oprana? In o slanini, po kateri ima perilo potem vonj?

Naj popravim vtis: moji cimri niso samo imbecili, so tudi carji.

"Ziher bo Jack ful vesel tega"

Jack igra saksofon. Poleg bathščine (angleščina, če si doma iz Batha, ki je blizu Bristola) govori tudi špansko. On ima zvočnike v našem stanovanju.

Chris igra rugby.

Ima vsaj dve preobleki za čage, za katere se preoblečeš v nekaj smešnega. Tuniko z zlatim pasom za klasične čage (približno tako, kot se oblačijo na Prvi gimnaziji; jaz ne vem o tem nič, ker sem z Druge) in gangstersko preobleko, katere sestavni del je plastična brzostrelka. Vem, da je brzostrelka, ker ima nek gumb, na katerega stisneš in potem strelja, brzo, ratatata. Ko se vračam s faksa, parkiram kolo na dvorišču in če ima Chris slučajno odprto okno, se vsake toliko sliši, kako se igra z brzostrelko. Ratata.

Keith igra golf. Ampak je Škot, zato mu oprostim.
Vsake toliko skuha curry, ki ni niti dvakrat enak (čeprav vedno diši po kislem).

Straniščno branje. Dobesedno, metaforično?

Včeraj je naš študentski dom/soseska v nekem pubu v mestu organiziral zabavo za Halloween. Moji cimri so se oblekli v sendvič. Jaz sem se oblekel v pižamo, v posteljo, v smrkanje in v glavobol. Mimogrede- dobili so glavno nagrado za najboljšo masko, gajbo pira. Priznajo, da ni bila originalna ideja, ampak so jo skinili z interneta. Menda jim je nek dinozaver, ki se je precej potrudil za svojo masko, to zameril. Jaz vseeno mislim, da so carski sendvič.

Začuda danes nihče ni šel ven, poleg tega so vsi ukradli mojo idejo za masko.

Britanski humor

Lahko kdo ugane, s čim se ukvarja podjetje HANDICABS?

Kako se zmagovalec županskih volitev pokloni protikandidatu in njegovim sosedom.

Word of the week...

No, pravzaprav to ni beseda tega tedna, ampak prvega tedna, tedna brucov, Freshers' Week.

Čarobna beseda, ki bi mi, če bi se je spomnil že takrat, prihranila mnogo gorja, slabe vesti in sramotnega gledanja v tla ali v nek flek na steni.

Beseda je... likewise.

Čisto vsak normalen človek ti, ko se predstavita, reče: nice to meet you. In kaj takrat odvrneš? Jasno, tudi jaz mislim enako - likewise. Seveda nimaš časa izdavit celega nice to meet you, too, ker sogovornik že izroča sebe na pladnju nekomu drugemu. Ti si še zaposlen s koordinacijo rokovanja, nimaš kapacitete, da bi hkrati obdelal nice to meet you, preveril, če se tudi tebi zdi tako in potem še oblikoval nek smiseln stavek, s katerim bi taisto še sporočil. S tem si zamudil kratek časovni okvir, v katerem si imel priložnost zagotovit sočloveku, da si normalen, ne pa nek psihopat, ki se ponoči prikrade v tvojo sobo, oblečen v plišastega dinozavra in slabo recitira Jane Austen in ne zna niti potrditi, da je tudi njemu fajn, da sta se spoznala.

Zdaj vem, zakaj se ponavadi, ko grem h kakim sosedam, pogovarjajo približno o takih stvareh:

        PRVA SOSEDA: "včeraj sem pozabila zaklenit sobo, zvečer, preden sem šla spat"

        DRUGA SOSEDA: "o bed"

Ljudje, ki se nočejo pogovarjati s teboj, zgledajo približno takole.

Seveda se besede nisem spomnil med brucovanjem. Spomnil sem se je včeraj, v kuhinji, med gledanjem skozi okno. Sploh ne vem, kaj sem gledal. Takrat sem se spomnil in se mi je zazdelo, da bi moral obstajat nek priročnik, ki bi ga dobil v branje, preden bi se začel družiti z ljudmi in na prvi strani bi z velikimi črkami pisalo "likewise". Poleg nasvetov, kot je npr. da ni pametno govoriti ljudem o tem, kako se rad oblačiš v dinozavra, ker se potem začnejo pogovarjat z drugimi ljudmi.

To je to. To je manjkalo v mojem življenju. 

 Pismo, likewise, kaj nisi bil na brucovanju?

Kulinarični kiks

Stereotip: britanska kuhinja je približno taka kot močno preveč dušeno zelje: nikakva. Dušeno zelje je tudi najbolj tipična hrana, ki bi jim jo prisodil, čeprav moji cimri temu kljubujejo. Kadar ravno ne zažigajo (ali utapljajo) slanine in kuhajo curryja, pogrevajo pogrej&pojej makaronov in puščajo naokoli ogrizke toastov. V resnici kar večino časa pogrevajo ameriške štručke z luknjo (bagel) in kuhajo curry. Lucy je rekla, da se jih stereotip drži verjetno iz dveh razlogov. Prvi razlog je multikulti okolje, v katerem živijo. Vsepovsod so indijske, italijanske, libanonske, grške, armenske, kitajske, korejske, japonske, vietnamske restavracije, zato se domorodski kuharski značaj njim nasproti postavi s tako imenovano mastno žlico (greasy spoon), kjer strežejo angleški zajtrk ves dan (in mu potem pač ne rečejo zajtrk). In zažgana jajca na oko in ocvrt krompir.

Moj približek: Lidlova jalfrezi omaka, mikrovzvalovljen krompir in popečena zelenjava. Dober tek?

Jaz mislim, da stereotip obstaja, ker dodajo najbolj navadni konzervi graha (ki jo, ko se ozrem nazaj na nakup, globoko obžalujem) ekstrakt mete. Zakaj dodajo gravžast okus po metinem eteričnem olju kupu povsem okusnega graha? Zato, da se okusa ne da izprati, da ima vsak grižljaj okus po britaniji, po križa-kraž zastavi in verjetno po kraljičinem zadahu. Bljak. Najbližje temu je verjetno pregovor, ki izvira iz viktorijanskega gledanja na spolnost: zapri oči in misli na domovino.

In ko sem že pri ocvrtem krompirju- tu so norci. Vsak dan gledam soštudente, ko za malico grickajo čips. Soljen čips. Noben nikoli ničesar ne pije. In vseeno vsi jedo čips. Za zajtrk jem ovsene kosmiče z mlekom, in moram it po prvem predavanju na stranišče pit vodo, da ohranim obliko telesa in dostojanstvo, potem pa na hodniku srečam nekega nadobudneža, ki se baše s čipsom. V popolni lahko slišiš, kako zrnca soli vpijajo zadnje hlape vlage v njegovih ustih. Verjetno bi z dovolj ostrim objektivom lahko fotografiral njegove razpokane ustnice. Rumene, slane koščke med zobmi. Zelenkast madež mete.

 

Drugi razlog za stereotip pa je bojda to, da veliko ljudi sploh ne kuha- ne znajo ali pa enostavno ne kuhajo, ker jim ni treba. Mikrovalovka (za Tesco makarone) in kuhalnik za vodo (za  Lidl instant nudle) in sadna solata iz Sainsburyja in pičančja solata iz Waitrose. Ko prelomim jabolko na pol, me čudno pogledajo, prvič vidijo kaj takega. Vzhodnoevropejec, ki lomi jabolka, svašta.

Eden od kiksov, ki bi se mu srčno rad podvrgel, je ocvrt Mars. Baje je to Glasgowška iznajdba [bister bralec se bo naučil nekaj novega: Weegee, oziroma Glasgowčan], ki pa se menda dobi tudi v izbranih pubih tukaj. S cimri smo že debatirali, kdaj bi šli poskusit, ker je za enega to preveč nevaren obrok. Srčni napad oblit s čokolado, je veljala pripomba.

Masaža

Ravnokar sem prišel nazaj s prve ure tečaja masaže. Prve štiri ure in pol. Masirali smo se v parih. Moj partner je bil Stewart, ki je vsaj dva- do trikrat starejši od mene. Prijeten poba. Delali smo samo en gib, imenovan effleurage.

Čigava noga... na neki zabavi. Nagravžen čevelj, žal.

Če naslonim roko na tipkovnico, se mi začne zapestje tresti. Isto, če iztegnem prste. Ali pa če poskušam kaj prijeti. Tečaj masaže je super, sploh ko si ti na vrsti, da ležiš. Inštruktor, Zeb, mi je na koncu pojasnil, da je popolnoma normalno, da imam izmučene prste in roke, ker sem šibek. Poleg tega moram zdaj za domačo nalogo zmasirati še dva. S ponavljanjem istega giba. Še dobro, da je ta najblagodejnejši od vseh!

Britanci so nam v mnogih vidikih skoraj enaki: prav tako kot mi gredo ponoči v park, se obešajo* na igrala, se gugajo in govorijo z ameriškim naglasom.

* mislim, da je na Škotskem relativna pogostnost samomorov nižja kot pri nas, imajo pa zato bojda največje število najstniških nosečnosti. Fajn!

Aklimatizacija

Danes je mogoče najpomembnejši dan v zadnjih treh tednih. Zgodilo se je troje:

1. Temperaturna aklimatizacija. Ves dan sem imel odprto okno. Priprto okno, ki je izravnalo notranjo in zunanjo temperature na nek udobni škotski čez-dan-nivo. In to je to. Pozabil sem na odprto okno, ko sem zjutraj zapustil sobo in se nisem spomnil nanj, ko sem prišel popoldne nazaj. Zdaj je v sobi prijetno toplo, Mogoče celo že malo pogrešam en rahel dežek. Najraje bi v kratki majici šel šetat po ulici imenovani Nicolson Street, ker tam skoraj vedno šetajo neki norci (domačini) v kratkih majicah. Verjetno tudi pozimi- o tem bom še pisal.

2. Prvič sem zaspal med branjem v knjižnici. Preveč je tiho, preveč udobno.

3. Ugotovil sem, da sem (spet) bruc. Poleg vaj in predavanj obstaja tukaj še ena oblika učenja, ki se ji reče tutorial. To pomeni, da poleg profesorja tutorja (nekateri so tudi recimo doktorski študentje, nekateri so tudi zanič, npr.) sedi recimo 10 študentov, ki diskutirajo o neki vnaprej določeni temi. Vse skupaj izpade zelo akademsko in pametno. Dejstvo je, da na predavanjih vedno dobimo nekaj poglavij, ki naj bi jih prebrali doma, da bomo o njih diskutirali na tutorialih. Nekaj dni pred samim tutorialom nam pošljejo tudi spisek vprašanj, na katera bomo odgovarjali. Danes, na tutorialu, tutorka najprej vpraša, če je kdo prebral članke in poglavja. Roko dvigneva Maria in jaz.

Mislim, da od bruca nihče ne pričakuje kaj dosti. (Verjetno to velja tudi za Bruca pri EPFu)

Približno tole vidim, če, kadar grem zjutraj v šolo skozi park, pogledam na desno.. Škoda je, da je tudi ob sončnih dneh trava vedno malo vlažna.

Bruh.

Nič hudega sluteč poslušam predavanje o kvantni mehaniki s Stanforda, ki je pravzaprav super, ker je namenjeno starejšim in predavatelj lepo počasi razlaga poanto malo manj kot dve uri. Približno po pol ure ropot v stanovanju. Vsi trije cimri so oblečeni samo v pižama-hlače (Jack ma najboljše, ker so neki losi gor; Keith ma nek brezvezni modri karirasti škotski vzorec), dve sosedi sta poleg, mislim da tudi v pižamah in vsake tolko si rečejo goodnight. Izkoristim priložnost in si skrtačkam zobe, medtem Chris (tretji cimer, nisem videl vzorca), pobruha najprej posteljo, malce pošprica okno, glavnino pa izbljuva nagnjen skozenj na dvorišče spodaj.

Za lažjo predstavo: smo v prvem nadstropju, Chrisevo okno je desno od mojega, spodaj pod njegovim ima nekdo parkirano kolo, še dobro da dežuje. Chris moli glavo skozi okno in pljuva ostanke čipijev (fish & chips, ali chippies, če sem prav razumel), jaz molim glavo skozi okno in ga gledam.

Danes sem bil na predavanju Lingvistika 1A, profesor je demonstriral nosnike, ki jih tvoriš, če prekineš povezavo med nosno in ustno votlino s tem, da pritisneš velum ob zadnjo steno žrela. Isti gib narediš, ko bruhaš, da bruhec ne gre skozi nos, ker to fejst peče in je sploh gravž. Razen če si preveč pijan.

Ni mu uspelo ugotoviti, če je Chris pritisnil velum ob zadnjo steno žrela. :(

 

Predlagal sem lavor in smo mu ga ponudili, mislim da zdaj že spi; onadva se pogovarjata naprej na hodniku. Meni še vedno ni nič jasno o kvantni mehaniki, razumem pa eksperiment z dvema režama.

Fajn je, ker je Keith Škot, onadva pa Angleža in se nehote prilagajam naglasom.

Fajn je tudi, da je pobruhal samo posteljo in ne tapisona, sploh pa ne tistega na hodniku, ki nima oken.

 V resnici se mi zdi čudno, da je bruhal šele zdaj. Prejšnji teden je potekalo namreč celotedensko brucovanje, takozvani Freshers' Week in od nekod imam predsodek, da britanska mladina rada pretirava.

Mimogrede, danes sem spoznal dve Bolgarki in njuno skupino Bolgarov, ki vsi skupaj pripadajo društvu Bolgarov univerze v Edinburghu, poleg tega jih je okrog 250 in vsi študirajo inženiring. Omenili sta, da Makedonci nočejo priznati, da je njihov jezik dialekt bolgarščine. Ena študira civilni inženiring, druga pa mehanični inženiring.

Naša ulica ponoči, z južne strani. Pet do deset minut naprej je univerza, dvajset minut v nasprotni smeri nazaj pa je tudi univerza, ampak njen naravoslovno-inženirski del. Vsi Bolgari hodijo tja poslušat predavanja in se pogovarjat po bolgarsko v skupinah po 10-15 posameznikov, kjer dva do trije vedno izstopajo približno tako kot pri črki Q izstopa repek in jih lahko zato ogovoriš.

Amortizerji

Ko bom naslednjič kupoval kolo v Edinburghu, moram misliti na amortizerje. Amortizerji so super, ker ublažijo tresljaje. Če se recimo s kolesom pelješ po stopnicah, navzdol, je vožnja veliko udobnejša, če imaš amortizerje.

Slika 1. Moje kolo v svojem naravnem okolju. Opazno je pomanjkanje amortizerjev tako na sprednjem kot zadnjem delu okvirja, poleg tega tudi sedež nima amortizerja. Napis "HIGHLAND" pomeni, da je kolo primerno za uporabo na Škotskem.

Amortizerji na primer ublažijo sunek, ko zapeljem na pločnik. Nekaj metrov pred pločnikom se začnem pripravljati, da bom rahlo sunil sprednji del kolesa (tisti del z amortizerji!) navzgor in ga dvignil, da me ne bo ruknilo. In sunem prehitro in tudi pristanem prehitro in me rukne. No, če bi imel amortizerje, bi me manj ruknilo. Mogoče ne bi suval sploh! Tudi amortizerjev zadaj bi bil vesel. In na sedežu.

Ulica, ki pelje stran od stanovanja v smeri univerze pa tudi v smeri stran, je tlakovana. Če za primerjavo izberem granitne (tonalitne) kocke, ki prekrivajo Trg svobode v Mariboru - te naj veljajo za majhne - so tlakovci na prej omenjeni ulici srednje velikosti. Ulici se reče Sciennes, mimogrede. Na poti v smeri univerze s srednje velikih tlakovcev najprej zapeljem na pločnik, potem na asfaltirano cesto, potem spet pločnik, nato betonske plošče (veliki tlakovci), pločnik, potka v parku (šoder), plošče, šoder, pločnik, srednji tlakovci, srednji tlakovci, srednji tlakovci*, veliki tlakovci*, stopnice in potem sestop.

Kar želim povedati je, da je veliko cest tlakovanih. Mogoče je zato kriva občina, ki to dopušča, mogoče so krivi turisti, ki zaradi tega hodijo v mesto, mogoče sem kriv jaz, ker izbiram bližnjice z manj prometa, kdo ve? Vsekakor je vožnja pretresljiva, kar s stališča blagodejnih učinkov stimulacije krovnih tkiv niti ni tako slabo, vendar zdaj razumem, zakaj so Britanci špuravi, ko izbirajo kolesa. Mogoče tudi razumem, zakaj tukaj očitno nihče ne krade koles. Vsaj takih brez amortizerjev ne.

* tukaj moram povedati, da imam na izbiro dve alternativi. Lahko se peljem po cesti, ki je tlakovana z zaobljenimi, srednje velikimi tlakovci, ali pa po pločniku, ki sestoji iz večjih, neenakomernih, ne zelo gladkih plošč s precejšnjimi razmiki, ki pa vseeno omogočajo manj rukasto vožnjo. Možnosti z zvezdico sta torej izbirni! Poleg tega je pot mogoče prirejena za boljši učinek na bralca. Mogoče se ne vozim ves čas po nekem blesavem makadamu**, je pa res ogromno tlakovcev. In ulice so zato še bolj ljubke!

** mimogrede, makadam se imenuje po škotskem grofu McAdamu iz 18. stoletja, ki si ga ni izmislil, pač pa je financiral anonimneža, ki si ga je.